Ob odštevanju zadnjih dni letošnjega leta so za nami uvodne preizkušnje tako mednarodnih kot domačih tekmovanj, od svetovnega pokala do članskega državnega prvenstva. Prav na teh dveh tekmovanjih se je v zadnjih treh tednih meril Lovro Kos, ki smo ga tik pred odhodom na novoletno turnejo gostili v našem nekoliko bolj obširnem intervjuju. Lovro je na najvišji ravni tekmovanj v smučarskih skokih debitiral na zadnji januarski dan leta 2021, od takrat pa se enajstkrat zavihtel v najboljšo deseterico, na novega leta dan 2022 stopil celo na najnižjo stopničko zmagovalnega odra, osvojil ekipni medalji na olimpijskih igrah in svetovnem prvenstvu, poletel do ilirijanskega rekorda ter prejšnji teden skočil do naslovov posamičnega ter ekipnega državnega prvaka. Z našim najboljšim skakalcem zadnjih sezon smo spregovorili o nekoliko bolj resnih temah, kot so pričetek sezone, potek dosedanje kariere, prihajajoči prvi vrhunec sezone, na koncu pa smo zaplavali tudi v nekoliko bolj sproščene vode, kjer izveste katera je njegova najljubša aplikacija na telefonu ter kdo v klubu ima po njegovem mnenju najboljši smisel za humor.
Začniva kar z najbolj aktualno tematiko, trenutno sezono. Kljub temu, da se je ta šele dodobra pričela, je zate predstavljala kar manjši vrtiljak. Od prvih tekem, ko nisi imel niti mesta v reprezentanci, do skorajšnjih stopničk svetovnega pokala in nedavnega dvojnega naslova državnega prvaka. Če se vrneva dober mesec dni nazaj, si ob uvodu v sezono ostal doma. Na kakšen način je takrat potekal izbor ekipe ter kako si se soočil z dejstvom, da boš izpustil prve tekme?
Izbor je potekal glede na takratno formo. Glede na treninge in priprave se je trener odločil, da potrebujem še kakšen trening doma, da se umirim in si bolj zaupam. Moram reči, da sprva nisem bil najbolj navdušen nad to odločitvijo, da ostanem doma, ampak se je izkazala za zelo dobro.
Že po dveh postajah svetovnega pokala si se vrnil v moštvo in že na drugi tekmi po povratku skočil na četrto mesto ter s tem več kot upravičil svoje mesto v slovenski ekipi. Kako si doživljal vrnitev med najboljše skakalce na svetu ter kakšen pomen ima ta odlična uvrstitev za nadaljevanje sezone?
Glede na skoke doma sem nekako vedel, da spadam v točke svetovnega pokala, z dvema dobrima skokoma pa definitivno še kam višje. Malo sem bil presenečen, ko sem bil četrti, vendar je to le pokazalo, da sem lahko miren in samozavesten še na nadaljnjih tekmah.
Pred odhodom na novoletno turnejo je bilo na sporedu še člansko državno prvenstvo na dobro znani planiški Bloudkovi velikanki. Na njej si postal šesti Ilirijan z naslovom posamičnega državnega prvaka, skupaj s klubskimi kolegi pa ste vso konkurenco ugnali tudi na ekipni preizkušnji. Kljub temu, da imajo za številne mednarodni uspehi večjo veljavo pa tudi domača naslova prinašata določen prestiž. Kako dojemaš ta uspeha ter kaj ti pomenita zate premierna naslova na domačih tleh?
Mislil sem, da bo malo boljša reakcija, ampak je bila to še ena od potrditev, da dobro skačem in da sem lahko miren na skakalnici. Na ekipni tekmi pa smo vsi Ilirjani pokazali solidne skoke, tako da smo kot ekipa lahko zadovoljni.
Če se vrneva nekoliko nazaj v preteklost, na začetek tvoje športne poti, si s skoki pričel v domačem, moravškem klubu, nato pa kariero hitro nadaljeval v SSK Ilirija. Pri katerih letih si se odločil za tovrstno spremembo ter kaj je bil razlog zanjo?
Nisem se sam odločil, temveč trener v Moravčah, da bi bilo zame in za sotekmovalce bolje, da gremo v Ilirijo, kjer bodo pogoji za treninge boljši. Tudi ta odločitev je bila več kot odlična.
Katere so glavne izkušnje, ki si jih do sedaj pridobil v obeh klubih ter katere osebe bi izpostavil, ki so ti najbolj ali ti še pomagajo na tvoji skakalni poti?
Glavno je, da imaš ob sebi ljudi, ki te podpirajo. Seveda mednje spada družina, ki te podpira pri vsem, ampak zase moram reči, da se lahko zahvalim vsem trenerjem, ki so do sedaj delali z menoj, še posebej pa Žigu Mandlu, Igorju Medvedu ter Janu Družini.
Po letih nastopanja za naš klub, si se, ne da bi bil kadarkoli član denimo mladinske reprezentance, prebil v B reprezentanco. Kot član te selekcije si osvojil celo olimpijsko medaljo na ekipni tekmi, sedaj pa si član najboljše zasedbe naše države. V slovenskem sistemu, v katerem je velik poudarek na dobrih rezultatih že v mlajših kategorijah, je tvoja pot nekoliko drugačna od večine. Kako bi ocenil to pot in kaj bi svetoval mlajšim skakalcem, ki morda v kadetskih ter mladinskih kategorijah ne blestijo kot kakšni sovrstniki?
Če z veseljem hodiš na treninge in doma z veseljem narediš kaj za to, da boš boljši, si na dobri poti, ne smeš pa odnehati.
Omenili smo že medaljo olimpijskih iger, h kateri lahko dodamo svetovni naslov z ekipo v domači Planici, pa posamične stopničke na novega leta dan, v letošnjem poletju si na celinskem pokalu dosegel še svojo prvo posamično zmago na mednarodnem nivoju. Šteješ te dosežke med najboljše v svoji karieri, oz. katere bi sam izpostavil in ti pomenijo največ?
Sam vedno izpostavim, da mi ekipni dosežki ne pomenijo toliko kot dosežki, ki sem jih dosegel sam. V ekipi lahko nekdo zamoči in drug naredi vrhunski skok ter se nekako izravna, pri posamičnih preizkušnjah pa moraš ti sam narediti dva super skoka. Tako da dosežek, na katerega sem najbolj ponosen, je 3. mesto v Garmisch-Partenkirchnu.
Pred vrati je že nov vrhunec sezone, novoletna turneja, na katero imaš večinoma dobre spomine. Kakšna pričakovanja in želje imaš za te tekme ter nato tudi nadaljevanje sezone?
Sem brez pričakovanj, bolj grem tja z željo, da uživam na tekmah. Če bom prišel čez kvalifikacije in v drugo serijo, bom zadovoljen, kar bo več, bo samo plus. Za nadaljevanje sezone pa upam, da bom užival tako kot sem do sedaj na prvih štirih tekmah.
V smučarskih skokih je praktično pred in med vsako sezono veliko oz. najverjetneje preveč govora o opremi, dresih, t. i. kajlah, pozornost so v zadnjih mesecih požele zavore za smuči… če bi se lahko odločil za eno spremembo, kaj bi sam spremenil na področju opreme ter kaj na splošno v samem športu, npr. prizoriščih, organizaciji, medijski ter finančni podpori…?
To bom prepustil ljudem, ki so odgovorni za to. Ampak malo bolj bi lahko razmišljali o tem, da se več posluša tekmovalce.
Ker se bliža vstop v novo leto, imaš kakšne posebne želje za leto 2024, ki jih lahko razkriješ ter kaj bi zaželel ilirijanski skakalni družini?
Čim več dolgih skokov.
Za finale pa še nekaj nekoliko drugačnih vprašanj: kdo izmed klubskih sotekmovalcev/sotekmovalk…
Ima najslabši okus za glasbo? Timotej Jeglič.
Ima najboljši stil oblačenja? Jaz ali Matija Štemberger.
Ima najboljši smisel za humor? Jaz.
Je najboljši plesalec? Jošt Bogataj.
Bi se najbolje odrezal na karaokah? Matija Štemberger.
In še pet »naj« vprašanj:
Najljubše oblačilo? Pižama.
S kom iz drugih/tujih reprezentanc se najbolje razumeš? Z vsemi se zastopim enako.
Najljubša znana osebnost, ki bi jo rad spoznal? Fred Gibson.
Najljubša aplikacija na telefonu? Candy Crush.
Najljubša počitniška destinacija, kjer si že bil in najljubša, kjer še nisi bil, a bi jo rad obiskal? Sardinija, izmed teh, kjer sem že bil in Maldivi, izmed tistih, kjer še nisem bil.