Smučarski skakalni klub Ilirija
Zgodovina
PREDHODNIKI SSK ILIRIJA
(DO LETA 1970)
ZAČETKI SLOVENSKE SMUČARSKE DEDIŠČINE
Začetki slovenske smučarske dediščine so tesno prepleteni z bloškimi smučarji. Prve pisne omembe smučanja v tem delu Slovenije se pojavijo že leta 1689, ko je v Slavi vojvodine Kranjske o njem pisal Janez Vajkard Valvasor. Smučanje naj bi se na tem območju razvilo še precej prej, vendar ne kot športna dejavnost, temveč kot način premikanja in druženja.
Konec 19. stoletja se je po norveškem vzoru tudi v osrednjem delu Evrope pričelo razvijati športno smučanje, kot ga pojmujemo danes. Za širjenje smučarske kulture med Slovenci je bila pomembna tudi ustanovitev Slovenskega planinskega društva leta 1893.
USTANOVITEV SFK IN ŠK ILIRIJA TER VPLIV NA RAZVOJ PLANICE
V prvih letih 20. stoletja so v Ljubljani začela nastajati prva športna društva, katerih del so bili tudi zimski športi oziroma zimske dejavnosti. S tem se je to mesto utrjevalo kot organizacijsko središče slovenskega športa. Veliko prelomnico v zgodovini SSK Ilirija predstavlja 9. maj 1911, ko je bil v ljubljanski restavraciji Pri Roži ustanovljen Slovenski Football klub (SFK) Ilirija. Ta velja za prvega neposrednejšega predhodnika današnjega Smučarskega skakalnega kluba. Še pomembnejšo prelomnico pa predstavlja leto 1919, ko je bil po prvi svetovni vojni ustanovljen Športni klub (ŠK) Ilirija, ki je poleg nogometne vključeval še atletsko (lahkoatletsko), hazensko, teniško, plavalno, drsalno in tudi smučarsko (smuško) sekcijo. To lahko štejemo za začetek organiziranega nordijskega smučanja v Ljubljani.
Dvajseta in trideseta leta 20. stoletja so bila zaznamovana s povezovanjem Ilirije in danes legendarne lokacije v Planici. Današnji Dom Planica je bil kot Dom Ilirije odprt leta 1931. Za to lokacijo so se takratni Ilirijani odločili predvsem zaradi ugodnih vremenskih pogojev (večje količine snega kakor v Ljubljani) in železniške povezave z Ratečami. Ob postavitvi Doma Ilirije pa v bližini še ni bilo primernih (večjih) skakalnic za prirejanje tako domačih kot tudi mednarodnih tekmovanj. Pri nadaljnjem razvoju skakalnega dela Planice sta najpomembnejšo vlogo odigrala Stanko Bloudek ter Joso Gorec. Slednji je bil med drugim tudi glavni tajnik Zimskošportne zveze Jugoslavije (ZŠZJ) s sedežem v Ljubljani. Najprej se je projektiranja in gradnje večje skakalnice lotil Bloudek, ki pa mu zaradi drugih obveznosti in tudi pomanjkanja denarja projekta ni uspelo dokončati. Ilirija se je nato za tovrsten projekt dogovorila s stavbenikom Ivanom Rožmanom, pri čemer je pomembno vlogo ponovno odigral Gorec. Na lokaciji, ki jo je izbral že Bloudek, je Rožmanu leta 1933 uspelo zgraditi skakalnico s K-točko pri 96 metrih. V naslednjih letih je skrb za pripravo in postopno povečevanje skakalnice prevzel Bloudek, Ilirija je v tem obdobju organizirala številna tekmovanja, njeni skakalci pa so postali nosilci razvoja slovenskega nordijskega smučanja.
Smučarski dom ŠK Ilirije v Planici
Avtor fotografije: Press Release
Vir: Oto Giacomelli v Delo (2024)
USTANOVITEV ENOTNOSTI IN PRVE SKAKALNICE V MOSTECU
V obdobju po prvi svetovni vojni so prve skakalnice nastale tudi na območju Mosteca. Prva na tem območju je bila v Kozlovi dolinci. Na mestu, kjer skakalnice stojijo tudi danes, pa je Bloudek zgradil 30-metrsko skakalnico, na kateri so kar nekaj let trenirali ilirijanski skakalci. Po drugi svetovni vojni je prišlo do nove reorganizacije na področju športnih klubov v Ljubljani. Leta 1945 je bilo ustanovljeno Društvo za telesno kulturo Ilirija, ki je kot večšportno društvo gojilo tudi zimske športe, a v naslednjih desetletjih ni imelo vodilne vloge na področju smučarskih skokov v mestu. To pomembno vlogo je prevzelo leta 1946 ustanovljeno Fizkulturno društvo Enotnost. V naslednjih letih se je to postopoma preoblikovalo, del tega pa je bila tudi vedno bolj samostojna smučarska sekcija, ki se je imenovala Smučarski klub (SK) Enotnost. Leta 1947 je bila v Mostecu zgrajena še 15-metrska skakalnica.
Izvirni grb Fizkulturnega kluba Enotnost
Vir: Enotnost (2025)
BLOUDKOVA SKAKALNICA NA GALETOVEM IN SVETOVNI REKORD JOŽETA ŠLIBARJA
Obdobje, ki je sledilo, lahko brez dvoma štejemo kot eno zlatih obdobij ljubljanskih smučarskih skokov. Za to je bila v veliki meri zaslužna nova, 70-metrska skakalnica ob Galetovem dvorcu v Šiški. Ta je nosila ime skakalca Branka Božiča, ki je bil leta 1942 s strani fašističnih okupacijskih oblasti usmrčen v Gramozni jami. Načrte za skakalnico, katere opečnat stolp stoji še danes, je ponovno narisal Bloudek. Skakalnica je med drugim v letih 1955 in 1961 gostila tudi dve mednarodni tekmi Pokala Kongsberg. Različni viri navajajo različne številke, vendar naj bi se ob vznožju te skakalnice zbralo nekje med 20 in 25 tisoč gledalci, po najbolj optimističnih ocenah tudi 30 tisoč. Še en zgodovinski mejnik smučarskih skokov v Mostecu je prišel leta 1962, ko so preuredili 30-metrsko skakalnico ter jo pokrili s plastiko, s čimer je postala prva plastična skakalnica v Jugoslaviji. Pomembne zasluge za to pripadajo nekdanjemu državnemu rekorderju ter enemu najzaslužnejših smučarskih delavcev za jugoslovanski skakalni šport, Bogu Šramlu. Za enega največjih športnih uspehov v zgodovini predhodnikov današnjega SSK Ilirija pa štejemo svetovni rekord Jožeta Šlibarja, ki ga je postavil kot član Enotnosti. Gorenjec, ki se je ljubljanskemu klubu pridružil pri devetnajstih letih, v šolskem letu 1953/54, je 24. februarja 1961 v nemškem Oberstdorfu pristal pri rekordni znamki 141 m. S tem je postal prvi Slovenec v zgodovini, ki je dosegel svetovni rekord v smučarskih skokih oziroma poletih.
Jože Šlibar v Planici med leti 1955 in 1965
Vir: Muzej športa (2024)
ZATON SK ENOTNOST IN PROPAD BLOUDKOVE SKAKALNICE NA GALETOVEM
V šestdesetih letih je zaradi različnih razlogov prišlo do postopnega slabljenja smučarskih skokov tako v Ljubljani kot znotraj SK Enotnost. S finančnimi sredstvi za vzdrževanje oziroma pomanjkanjem le-teh je bilo povezano propadanje skakalnic na Galetovem in v Mostecu. Zaradi tega in nekaterih nesporazumov s takratnimi oblastmi sta se umaknila tako Šraml kot dolgoletni predsednik SK Enotnost, Maks Završnik. Leta 1965 je občinski odbor za urbanizem sprejel odločitev, da lokacija na Galetovem za skakalnico ni primerna. Skakalnico oziroma vso leseno konstrukcijo so odstranili, ostal je le naletni stolp. Propadanje objektov je s seboj potegnilo kopico negativnih posledic. Ljubljanski skakalci so ostali brez pogojev za vadbo, trenerji pa brez skakalnic, na katerih bi lahko iskali nove talente in urili prihodnje generacije. Zaradi nezadovoljstva s stanjem smučarskih skokov v Ljubljani in drugačnih pogledov s tedanjim vodstvom SK Enotnost so se preostali skakalci in trenerji odločili za korak, ki se je z zlatimi črkami zapisal v klubsko zgodovino.
Leseni podaljšek izteka Bloudkove skakalnice na Galetovem
USTANOVITEV IN RAZVOJ SSK ILIRIJA
(1970-1991)
USTANOVITEV PRVEGA SPECIALIZIRANEGA KLUBA ZA SMUČARSKE SKOKE V SLOVENIJI IN NADGRADNJA SKAKALNEGA CENTRA V MOSTECU
24. aprila 1970 je bil ustanovljen Smučarski skakalni klub Ilirija. V prostorih tedanje Zveze telesnokulturnih organizacij (ZTKO) Ljubljana-Šiška je potekal ustanovni občni zbor kluba, ki je vnovič pisal zgodovino s tem, da je postal prvi specializirani klub za smučarske skoke v Sloveniji. Dokument o ustanovitvi so med drugimi podpisali Vladimir Bras st., Branko Dolhar, Oto Giacomelli, Luka Koprivšek, Marjan Koprivšek, Vladimir Silvester, Vili Vrhunc in Zoran Zalokar. Ena prvih nalog novoustanovljenega kluba je bila poskrbeti za primerne pogoje za trening. Tako sta že istega leta v Mostecu po načrtih Vladimirja Brasa zrasli novi skakalnici, 25- in 15-metrska. V prihodnjih letih pa sta se tema napravama pridružili še dve večji skakalnici, 35- in 55-metrska. Slednja je bila uradno odprta z mednarodnim tekmovanjem 22. oktobra 1972. S tem je bil zgrajen prvi smučarski skakalni center s štirimi skakalnicami, prekritimi s plastiko, v Jugoslaviji.
Zaletišče skakalnice v Mostecu
RAZVOJ TRENERSKE STROKE
Že v naslednjih letih so najuspešnejši klubski tekmovalci prišli do najvišjih uvrstitev tako v takratni pionirski kot mladinski selekciji. To jim je uspelo pod vodstvom Ludvika (Luke) Koprivška. Še eno od področij, kjer je Ilirija orala ledino, je bilo trenersko. Koprivšek je namreč leta 1975 postal prvi profesionalni oziroma poklicni trener v katerem od slovenskih skakalnih klubov. Kmalu se mu je pridružil tudi dolgoletni klubski trener Marjan Prelovšek. Ta se je v svoji skakalni karieri v klubsko zgodovino zapisal kot prvi ilirijanski državni prvak v absolutni (članski) konkurenci, kar mu je uspelo leta 1973.
Marjan Prelovšek
OBDOBJE ZDĚNEKA REMSE
Prva leta novega kluba niso zaznamovali le hitra rast in uspehi, temveč v določeni meri tudi napeti odnosi s Smučarsko zvezo Slovenije (SZS) oziroma Smučarsko zvezo Jugoslavije (SZJ), katere del je bila SZS. Sodelovanje med klubom in zvezo pogosto ni bilo na zavidljivi ravni, nekaterim ni bil povšeči naziv SSK (za katerega se je kasneje izkazalo, da ga uporablja največ slovenskih skakalnih klubov), drugi pa niso bili navdušeni nad t. i. češko šolo, ki je v slovenskih skokih pustila pomemben pečat. Prav v času nastanka kluba, natančneje med letoma 1970 in 1973, je bil na mestu zveznega trenerja jugoslovanske reprezentance češki strokovnjak Zdeněk Remsa. Pred prihodom v Slovenijo oz. Jugoslavijo je bil zvezni trener v domači Češkoslovaški socialistični republiki (ČSSR), kjer med njegove trenerske vrhunce štejemo zlato in srebrno olimpijsko medaljo Jiříja Raške (leta 1968 v Grenoblu) ter svetovni rekord Daliborja Motejleka (leta 1964 v Oberstdorfu), ki je izboljšal prav Šlibarjevo rekordno znamko. Po obdobju v Sloveniji se je Remsa za nekaj let vrnil v domovino, nato pa spisal pomembna poglavja klubske zgodovine, saj je kot trener SSK Ilirija deloval več kot desetletje, med leti 1981 in 1995. Obdobje drugačnih pogledov s SZS se je nadaljevalo tudi konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let. Vrhunec je doseglo, ko ilirijanska trojica Primož Ulaga, Miran Tepeš in Vasja Bajc ni želela brez svojega trenerja potovati na finale svetovnega pokala v Štrbske Pleso in nato na polete v Harrachov. Skakalci so bili kaznovani s prepovedjo nastopanja (ki je bila kasneje umaknjena) v prihodnji sezoni, z enoletno prepovedjo opravljanja funkcij in dejavnosti izven kluba pa so bili kaznovani funkcionarja Zalokar in Giacomelli ter trener Koprivšek. V prihodnjih letih, predvsem pred »domačimi« olimpijskimi igrami v Sarajevu leta 1984, so se tudi odnosi med klubom in zvezo začeli izboljševati. Seveda pa tovrstni nesporazumi niso zasenčili številnih uspehov tako na skakalnicah kot v razvoju kluba.
Zdeněk Remsa
ZLATA OSEMDESETA IN PRVE OLIMPIJSKE MEDALJE
Osemdeseta leta so namreč predstavljala novo zlato obdobje SSK Ilirija. Na športnem področju velja izpostaviti skakalce Primoža Ulago, Mirana Tepeša, Vasjo Bajca, Matjaža Žagarja in Matjaža Debelaka. Prav slednji je leta 1988 v Calgaryju poskrbel za vrhunec tega obdobja, ko se je na olimpijskih igrah okitil z bronasto medaljo. Že naslednji dan pa je slovenska oz. jugoslovanska ekipa z močnim ilirijanskim pridihom osvojila še srebrno medaljo na moštveni preizkušnji. Debelaku so se v ekipi pridružili še klubski kolega Ulaga, Tepeš, ki je pred tem po dolgih letih v Iliriji zamenjal klubske barve, in Matjaž Zupan. Med največje uspehe te generacije sodijo še srebrna medalja Ulage na svetovnem prvenstvu v poletih leta 1988 v Oberstdorfu, njegovo tretje mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala v sezoni 1987/88 ter številne uvrstitve na zmagovalne stopničke svetovnega pokala.
Oto Giacomelli in Primož Ulaga
RAST TRADICIONALNE REVIJE SKOKOV IN PREJEM BLOUDKOVE NAGRADE
Poleg športnih uspehov velja izpostaviti še druge, predvsem organizacijske dosežke kluba. Leta 1982 je klub prenovil največjo mosteško skakalnico. Na njej in na vseh manjših napravah so potekala tradicionalna tekmovanja, na katerih so se zbrali tekmovalci iz vse Slovenije ter tudi tujine. Najprej so potekala v jesenskem terminu, nato pa so se predvsem zaradi omejitev, povezanih z velikostjo največje skakalnice, preselila v pomladni oz. poletni termin na začetku sezone. Sčasoma je tradicionalna Revija skokov prerasla v največje revijalno tekmovanje za vse starostne kategorije v Sloveniji. Poleg organiziranja revijalnih, pokalnih tekem in državnih prvenstev na domačih skakalnicah pa se je klub izkazal tudi s prirejanjem mednarodnih tekmovanj v drugih krajih, predvsem v Planici. Za strokovne, organizacijske in graditeljske dosežke ter tekmovalne uspehe v smučarskih skokih je SSK Ilirija leta 1987 prejel Bloudkovo nagrado, najvišje državno priznanje na področju športa. Ob tem velja omeniti, da je to nagrado za dejavnost in uspehe v vseh smučarskih disciplinah leta 1965 prejela tudi SK Enotnost.
Podelitev Bloudkove nagrade, ki jo je v imenu SSK Ilirija sprejel Marjan Koprivšek
(na fotografiji prvi z leve v prvi vrsti)
OBDOBJE OSAMOSVOJITVE SLOVENIJE IN USPEHOV OB PRELOMU TISOČLETJA (1991 - 2011)
Osamosvojitev Slovenije v klub ni prinesla večjih pretresov. Na organizacijskem področju je klub sicer pričel delovati v okviru Smučarske zveze Slovenije in ne več Smučarske zveze Jugoslavije. Kljub temu je klub nadaljeval delo z mladimi in vrhunskimi tekmovalci ter ostal med najboljšimi slovenskimi klubi in eden vodilnih razvojnih centrov za smučarske skoke. Za to je zaslužno tudi izboljševanje športne infrastrukture in posodabljanje skakalnic v Mostecu ter seveda strokovno delo. Uspešnost in stabilnost na športnem področju se kažeta tudi v stalnem doseganju vrhunskih rezultatov na najvišji ravni. V tem dvajsetletnem obdobju je imela SSK Ilirija na prav vseh šestih zimskih olimpijskih igrah vsaj enega svojega predstavnika (1992 – Samo Gostiša, 1994 – Gostiša in Matjaž Kladnik, 1998 – Blaž Vrhovnik, 2002 – Damjan Fras, 2006 – Jernej Damjan, 2010 – Jernej Damjan). Poleg naštetih za ilirijanske nosilce tega obdobja veljajo še Igor Medved, Jure Radelj in Goran Janus. Slednji je leta 1997 kot prvi Slovenec v zgodovini v Planici preletel 200 m (205,5 m). Za največje uspehe teh dveh desetletij pa veljajo bronasta olimpijska medalja z ekipne tekme Frasa (leta 2002 v Salt Lake Cityju) ter dve bronasti ekipni medalji s svetovnih prvenstev (leta 2005 v Oberstdorfu in 2011 v Oslu) ter ena bronasta medalja s svetovnega prvenstva v poletih (leta 2012 v Vikersundu) Damjana. Če je bilo prejšnje obdobje od ustanovitve kluba do osamosvojitve Slovenije zaznamovano z vzpostavitvijo novega kluba in prebojem na najvišjo mednarodno raven, pa je obdobje na prelomu tisočletja poskrbelo za ohranjanje vrhunskih rezultatov ter utrjevanje razvojne vloge in vzgoje novih generacij reprezentantov.
Samo Gostiša s skakalnim podmladkom
SEDANJE OBDOBJE Z REKORDNIMI MEJNIKI
(OD LETA 2011 DO DANES)
Za začetek trenutnega obdobja lahko štejemo leto 2011, ko je kot glavni trener v klub prišel češki strokovnjak Jaroslav Sakala. Ta je med drugim v svoji skakalni karieri dosegel uvrstitve na stopničke na olimpijskih igrah, svetovnem prvenstvu, svetovnem prvenstvu v poletih, svetovnem pokalu, skupnem seštevku svetovnega pokala, skupnem seštevku svetovnega pokala v poletih in tudi skupnem seštevku novoletne turneje. V Mostec je tako prinesel številne izkušnje iz tekmovalne kariere, današnje generacije ilirijanskih tekmovalcev in tudi trenerjev pa je poleg bogatih izkušenj zaznamoval tudi s številnimi vizionarskimi idejami, katerih uspešnost se kaže tudi v letih po njegovem odhodu iz Slovenije. V prvih letih njegovega delovanja v klubu so štafeto uspehov nosili dolgoletni klubski rekorder Matic Kramaršič, Andraž Pograjc, Rok Mandl in Žiga Mandl. Prav slednja sta pustila velik pečat v klubu tudi po koncu aktivne skakalne kariere na trenerskem, Žiga pa tudi na funkcionarskem področju. Kot zanimivost začetnih let tega obdobja velja omeniti še, da je svojo kariero smučarskega skakalca kot član SSK Ilirija sklenil tudi Primož Roglič.
Jaroslav Sakala
Avtor fotografije: Saša Despot
Vir: Lojze Grčman v Žurnal24 (2012)
NAJUSPEŠNEJŠI TEKMOVALCI ZADNJIH LET
Trije tekmovalci, ki so najbolj zaznamovali to obdobje in hkrati spadajo med največje skakalce Ilirije v njeni celotni zgodovini, so Urša Bogataj, Špela Rogelj in Lovro Kos. Bogataj spada med najuspešnejše slovenske športnice v vsej zgodovini. Kroni njene kariere sta seveda posamična in ekipna zlata olimpijska medalja iz Pekinga leta 2022. Poleg številnih uvrstitev na oder za zmagovalke svetovnega pokala pa velja omeniti še tretje mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala in srebrno medaljo svetovnega prvenstva, ki jo je leta 2021 v Oberstdorfu osvojila skupaj s slovensko ekipo. Del te je bila tudi Rogelj, ena izmed ključnih predstavnic prve generacije slovenskih smučarskih skakalk, ki se je uveljavila v samem svetovnem vrhu. Z zmago na tekmi svetovnega pokala v Lillehammerju leta 2014 je namreč postala prva Slovenka s tovrstnim dosežkom, prav tako pa je bila tudi prva, ki je oblekla rumeno majico vodilne v skupnem seštevku. Bogato bero uspehov pa ima tudi aktualni klubski rekorder (236 m), Lovro Kos. Ob posamičnih in moštvenih stopničkah svetovnega pokala ima v svoji zbirki še ekipno srebrno medaljo z olimpijskih iger v Pekingu leta 2022, z ekipo pa je postal tudi svetovni prvak v Planici (2023) in Trondheimu (2025) ter svetovni prvak v poletih na Kulmu (2024).
Del dejavnosti kluba predstavlja tudi nordijska kombinacija. Prav v tem športu ima Ilirija najuspešnejšo slovensko tekmovalko vseh časov, Emo Volavšek. Ta je kot prva Slovenka stopila na stopničke svetovnega pokala, prav tako je med najboljšimi tremi končala v skupnem seštevku sezone 2021/22. Med nosilce aktualne generacije poleg že naštetih štejemo še Maksima Bartolja, Roka Masleta in Matijo Vidica, ki so v zadnjih letih poleg drugih domačih in mednarodnih uspehov večkrat osvojili tudi naziv najboljše ekipe v državi.
ILIRIJA V VRHU SLOVENSKE TRENERSKE STROKE
Poleg športnikov so v tem obdobju iz Ilirije izšli tudi vrhunski trenerji, na čelu z enim najuspešnejših slovenskih trenerjev v zgodovini, Goranom Janusom. V slovenskih reprezentančnih selekcijah sta se izkazala še Igor Medved in Ožbej Mulec, poleg njih pa je še kar nekaj trenerjev, ki delujejo v reprezentancah drugih držav. Omeniti pa je potrebno tudi trenutni strokovni trenerski kader, ki skrbi za razvoj klubskih tekmovalcev. Trener članov in soavtor večine izjemnih uspehov, pod katere so se v zadnjih letih podpisali ilirijanski tekmovalci je Žiga Mandl, trener mladinskih selekcij je Matija Štemberger, kadetom poveljuje Andraž Modic, za mlajše kadete skrbi Kristjan Deterding, trener najmlajših pa je Primož Kožar.
SVEŽE IDEJE V MOSTECU POSTANEJO RESNIČNOST
Ob izjemnih skakalnih, kombinatorskih in trenerskih dosežkih je v zadnjih letih klub nove korake naprej storil tudi na drugih področjih. Poudariti je treba nadgrajevanje športne infrastrukture z mešanico obilice prostovoljnega dela klubskih trenerjev in prostovoljcev ter podpore predvsem Mestne občine Ljubljana. Poseben pomen v klubskem življenju pa ima že desetletja Revija skokov. V več kot petdesetih izdajah temelj predstavlja prostovoljno delo trenerjev, tekmovalcev, članov kluba in drugih prijateljev le-tega. V želji po razvoju tako kluba kot dogodka so se v zadnjih letih v Mostecu zvrstile številne novosti v svetu smučarskih skokov. Posebno omembo si zasluži tekma mešanih parov, na kateri sta skupaj v ekipi nastopila skakalec in skakalka ter je predstavljala noviteto ne samo v Sloveniji, temveč tudi širše. Prav na temeljih večdesetletne tradicije organiziranja različnih prireditev se je razvil tudi sedanji Festival Mostec, ki združuje tako preizkušnje skakalcev vseh generacij na Reviji skokov kot tudi tekmovanje amaterskih skakalcev Flight fest in rekreativno tekaško preizkušnjo Rožnik trail tek.
Festival Mostec
NAJPOMEMBNEJŠI ŠPORTNI DOSEŽKI TEKMOVALCEV SSK ILIRIJA IN NJEGOVIH PREDHODNIKOV
| Tekmovalec | Olimpijske igre | Svetovno prvenstvo | Svetovno prvenstvo v poletih | Svetovni pokal skupni seštevek | Svetovni pokal | ||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1. | 2. | 3. | 1. | 2. | 3. | 1. | 2. | 3. | 1. | 2. | 3. | 1. | 2. | 3. | |
| Miran Tepeš | 2 | ||||||||||||||
| Primož Ulaga | 1 | 1 | 1 | 9 | 7 | 7 | |||||||||
| Matjaž Debelak | 1 | 1 | |||||||||||||
| Samo Gostiša | 1 | ||||||||||||||
| Damjan Fras | 1 | ||||||||||||||
| Igor Medved | 1 | 1 | |||||||||||||
| Jernej Damjan | 2 | 1 | 2 | 4 | |||||||||||
| Andraž Pograjc | 1 | ||||||||||||||
| Špela Rogelj | 1 | 2 | 4 | 5 | |||||||||||
| Urša Bogataj | 2 | 1 | 1 | 6 | 6 | 9 | |||||||||
| Lovro Kos | 1 | 2 | 1 | 6 | 6 | 2 | |||||||||
| Ema Volavšek | 2 | 1 | |||||||||||||
| Maksim Bartolj | 1 | ||||||||||||||
| Skupaj | 2 | 3 | 2 | 2 | 2 | 2 | 1 | 1 | 1 | 0 | 0 | 2 | 24 | 31 | 30 |
Svetovni rekorder:
Jože Šlibar leta 1961: 141 m
Prejemniki Bloudkove nagrade:
Smučarski klub Enotnost leta 1965 za dejavnost in uspehe v vseh smučarskih disciplinah.
SSK Ilirija leta 1987 za strokovne, organizacijske in graditeljske dosežke ter tekmovalne uspehe v smučarskih skokih.
Matjaž Debelak leta 1988 za vrhunske dosežke v smučarskih skokih.
Primož Ulaga leta 1988 za vrhunske dosežke v smučarskih skokih.
Smučarska skakalna reprezentanca Jugoslavije, del katere sta bila Matjaž Debelak in Primož Ulaga, leta 1988 za 2. mesto na zimskih olimpijskih igrah 1988 v Calgaryju v ekipni tekmi.
Smučarska skakalna reprezentanca, del katere je bil Damjan Fras, leta 2002 za vrhunske dosežke v smučarskih skokih.
Smučarska skakalna reprezentanca, del katere je bil Jernej Damjan, leta 2011 za vrhunske mednarodne tekmovalne dosežke.
Smučarska skakalna reprezentanca, del katere sta bili Urša Bogataj in Špela Rogelj, leta 2021 za vrhunski mednarodni športni dosežek.
Smučarska skakalna reprezentanca, del katere je bil Lovro Kos, leta 2022 za vrhunski mednarodni športni dosežek.
Postani del
SSK Ilirija
Treningi za otroke in mladino pod vodstvom izkušenih trenerjev.