Za našo spletno stran je g. Oto Giacomelli sestavil članek o legendarnem trenerju smučarskih skokov, ki si ga lahko preberete v nadaljevanju.
LJUBLJANA – V soboto, 22. junija, je v 91. letu na svojem domu v Krkonoših umrl Zdeněk Remsa, znameniti češki trener smučarskih skakalcev. Z njim se je poslovil še zadnji srednjeevropski trenerski velikan iz četverice, v katero so sodili še planiški junak, Avstrijec Sepp Bradl (najbolj znani dobitniki kolajn Otto Leodolter, Reinhold Bachler in Baldur Preiml), Hans Renner iz nekdanje NDR (Helmut Recknagel, olimp. šampion 1960, et consortes) in nemški trener Ewald Roscher (prvi svetovni prvak v smuč. poletih, Švicar Walter Steiner, in drugi).
Prijateljevali so in bili hkrati veliki tekmeci, s svojimi skakalci pa so zaznamovali dogajanje v mednarodni skakalni srenji v šestdesetih in začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Remsa Boys (Remsovi fantje – najbolj znani in uspešni Jiří Raška, Dalibor Motejlek, Zbyňek Hubač, Josef Matouš, Rudi Höhnl …), kot so po njihovem trenerju, tudi olimpijcu v skokih leta 1948 v St. Moritzu, ljubkovalno imenovali skakalno reprezentanco ČSSR, so zaradi imenitnih dosežkov na največjih mednarodnih tekmovanjih postali ljubljenci športne javnosti v nekdanji skupni državi Čehov in Slovakov, vrhunec njihovega slavnega obdobja pa je bilo olimpijsko zmagoslavje Jiřija Raške na ZOI 1968 v Grenoblu.
Zdenek Remsa je močno zaznamoval tudi zgodovino sodobnega skakanja v Sloveniji, ko je bil v obdobju 1970-73 tri sezone zapored zvezni trener jugoslovanske skakalne reprezentance, pozneje pa je še poldrugo desetletje (1981-1995) deloval kot glavni trener v SSK Ilirija v Ljubljani. Še posebej ne gre prezreti njegovega izjemnega prispevka k usposabljanju slovenskih vaditeljev in trenerjev smučarskih skakalcev, kjer se ni razdajal samo s svojim izjemnim strokovnim in teoretičnim znanjem (med reprezentančno trenersko kariero je študiral in diplomiral tudi na Fakulteti za telesno vzgojo v Pragi!), temveč je k nam pripeljal, ko to ni bilo preprosto in samoumevno, tudi svoje izjemno podkovane dolgoletne sodelavce z inštituta za vrhunski šport na Univerzi v Olomoucu na Moravskem: biomehanika dr. Františka Vaverko, specialista za športni trening, dr. Jiřija Novosada, in izvedenca za tehnično podporo športnih meritev dr. Jiřija Salingerja. Ni naključje, da je bil vzornik mnogim slovenskim skakalnim trenerjem v zadnjih treh desetletjih prejšnjega stoletja.
Za njegove zasluge in dosežke v slovenskem športu je prejel Bloudkovo plaketo (1986), SSK Ilirija pa ga je razglasila za častnega člana. (O. G.)
