Oto Giacomelli je za našo spletno stran zapisal nekaj misli o nedavno preminulih Ludviku Zajcu in Viliju Vrhuncu. Več je zapisano v nadaljevanju.
Nadobudni fantiči, ki so se nekdaj začeli spontano poganjati čez zasnežene kuclje in male smučarske skakalnice, so v davnih petdesetih letih lahko samo sanjali o tem, da bi jih smučarsko društvo na povabilo Smučarske zveze Slovenije med semestralnimi počitnicami poslalo na mladinski tečaj v Planico. Med temi srečneži se je, tako kot že prej Božo Jemc, Marjan Pečar, Peter Eržen in drugi takratni mladinski in poznejši članski državni reprezentanti, znašel tudi še ne 15-letni plavolasi Ludvik Zajc s Koroške Bele.
Kajpak ni vedel, da bo enotedenski tečaj, z obvezno pregledno tekmo na koncu, tako odločilno zaznamoval njegovo športno in življenjsko pot. Trenerju Karlu Klančniku ni bilo težko prepoznati njegove nadarjenosti. Hitro je napredoval in kmalu postal pomemben člen mladinske skakalne reprezentance. V Logatcu je leta 1961 nadaljeval zmagoviti niz slovenskih mladincev v pokalu Kongsberg, s tem pa si je – tako kot Božo Jemec (1956) in Marjan Pečar (1958), ki je le dan pozneje na Galetovem v Ljubljani pred 20.000 gledalci postal članski zmagovalec tega znamenitega tekmovanja alpskih držav – že tlakoval pot v člansko reprezentanco.
Njegovo reprezentančno pot, tako kot kariere njegovih kolegov, so odločilno zaznamovale tedanje provizorične razmere, zaradi katerih slovensko skakanje na smučeh ni bilo v stanju držati koraka z razvojem v svetu. S sodobnimi znanstvenimi metodami športne priprave ga je diktirala zlasti bivša Nemška demokratična republika pa tudi nekdanji ČSSR in SZ. S težavo so jim sledili celo bogati Severnjaki, že z zamudo pa zahodni Nemci in Avstrijci.
To nazorno zrcalijo tudi tedanji vrhunski dosežki slovenskih skakalcev. Odmevnim nastopom, kakršni so bili, denimo, 3. mesto Jožeta Šlibarja v Ga-Pa 1960 in njegov svetovni rekord 141 m v Oberstdorfu (1961), 2. mesto Boža Jemca v Oberstdorfu na 10. novoletni turneji 1961/62 ali pa Ludvikovi uvrstitvi v Oberstdorfu (4. mesto) in Bischofshofnu (6.) na 13. novoletni turneji 1964/65 so običajno sledili trajnejši zdrsi.
Vrhunec športne poti je Zeko ali Luda, kakor so ga klicali športni kolegi, dočakal, ko se je zdelo, da bi utegnil ostati celo brez nastopa na ZOI 1968 v Grenoblu. Zaradi neprijetnega padca s pretresom možganov na zimski univerzijadi v Stamsu januarja 1968 je moral tako rekoč na novo povezati občutke in pridobiti samozavest. Srečni »klik« se je najbrž zgodil že pred odhodom v Francijo na 50-metrski skakalnici v Planici, ko je prisluhnil nasvetom kolegov, kako naj vnovič sestavi svoj počep.
Razbremenjen (pre)velikih pričakovanj je nato s 14. mestom na manjši napravi v Autransu izboljšal dotedanji najboljši slovenski olimpijski dosežek Janeza Polde (16. v Oslu 1952). Tedaj se je prožil skrivnostni mehanizem samozavesti, ki se je Ludi obrestoval z zavidljivim 9. mestom na veliki olimpijski skakalnici v St. Nizieru. A ni ostalo le pri tem! Tik po poroki z izvoljenko Lise v Oslu je postavil rezultat kariere: na znamenitem Holmenkollnu se je uvrstil na sijajno 3. mesto!
Tretji olimpijski nastop ob koncu kariere v Saporu 1972 je Ludviku Zajcu, ki je kmalu po ustanovitvi SSK Ilirija (1970) postal njegov član, preprečila bolezen. Kot diplomant Visoke šole za telesno kulturo v Ljubljani, je samoumevno preskočil v trenerske vrste. Okoliščine mu niso bile prav nič naklonjene, saj je po eni sami sezoni asistiranja slovitemu češkemu trenerju Zdeneku Remsi z reprezentanco ostal prepuščen samemu sebi s številnimi nakopičenimi problemi. Prej ko slej je bil umik edina možnost, kmalu pa je dozorela tudi odločitev, da se z družino preseli na Norveško. V domovini svoje žene se je kmalu proslavil z uspehi skakalcev na SP 1982, še bolj pa pozneje s številnimi kolajnami norveških nordijskih kombinatorcev na SP in ZOI. Med kratko vrnitvijo na čelo slovenske reprezentance (1994-95) pa ni imel srečne roke.
V domovino se je z norveškimi prijatelji pozneje vračal zlasti ob planiških praznikih. V Oslu, na svojem drugem domu, je bil nemalokrat prijazen gostitelj slovenskih prijateljev in znancev, med katerimi so bili tudi kar številni kolegi iz SKK Ilirija. Kmalu po obisku Planice 2010 so iz Osla začele prihajati novice, ki niso napovedovale nič dobrega. Za usodne so se izkazale sredi minule zime, pred tednom dni pa je slovenski olimpijec Ludvik Zajc v Oslu prerano izgubil zadnji boj.
Ohranili ga bomo v trajnem spominu!
Oto Giacomelli
In memoriam
»Pred dnevi je v odlični formi devetdesetletnico praznoval Vili Vrhunc iz Lesc, eden izmed ustanoviteljev Smučarskega skakalnega kluba Ilirija, ki mu je pozneje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja tudi kar nekaj let predsedoval. Več kot četrt stoletja je zagnano in vešče skrbel, da je šišenski skakalni kolektiv v svojem najbolj uspešnem obdobju zmeraj imel kakšnega hvaležnega pokrovitelja.«
Tako je pred petimi leti okrogli jubilej enega najpomembnejših členov šišenskega skakalnega kolektiva pospremil osrednji slovenski časnik Delo. Samo dan za tem, ko je 25. julija letos praznoval 95-letnico, je naš Vili v domačih Lescah za zmeraj zaspal. Navzlic visoki starosti se je za večino športnih prijateljev in kolegov to zgodilo nekako nepričakovano, saj so ga še neverjetno čilega in dobro razpoloženega samo nekaj tednov prej srečali na skakalni prireditvi pod Šmarjetno goro v Kranju, ko je svojo športno pot sklenil Primož Peterka. Vili je bil preprosto do zadnjega navzoč povsod tam, kjer je bil dejaven med svojim dolgim in živahnim življenjem.
V mladih letih je bil Vili sam nordijski kombinatorec, druga svetovna voljna pa mu je – kot vsemu njegovemu rodu – močno zasukala življenjsko pot. Neuničljivi optimizem in čvrsto zdravje sta mu šla na roke v najtežjih partizanskih časih, iznajdljivost pa mu je tudi ves čas poznejšega delovnega veka odpirala vrata vsepovsod.
Ni naključje, da so ga še posebej imeli radi v slovenskem združenju inženirjev in tehnikov ter seveda v športnih vrstah, saj je znal povsod ob pravem času vskočiti, ko je bilo najbolj potrebno. Bloudkova plaketa, ki jo je prejel za svoje delovanje in zasluge v športu, je predvsem simbolično pričevanje o njegovem predanem in plodnem delu v SSK Iliriji. Vili ni veliko govoril, temveč je preprosto zmeraj naredil tisto, kar se mu je zdelo najbolj potrebno. Prav zato si je v svojem življenju v športnih vrstah ter v krogu inženirjev in tehnikov pridobil širok krog prijateljev in znancev po vsej Sloveniji.
Prav ta priljubljenost je še posebej koristila tudi SSK Ilirija, saj se je znal Vili zmeraj obrniti za pomoč na prave ljudi, ki so mu jo le stežka odrekli. Brez njega bi SSK Ilirija v 70-tih in 80-tih letih zagotovo ne doživela tako imenitnega razcveta, še zlasti pa se ne bi mogla izkazati kot soprireditelj tedaj znamenite skakalne turneje treh dežel, potem ko je ŽSK Maribor pošla sapa. Naštevanje Vilijevih zaslug za SSK Ilirijo pa tudi vso slovensko nordijsko smučarijo, v treh desetletjih minulega stoletja, kajpak ne more povedati tistega, kar je najbolj pomembno: bil je dobrodušen človek širokega srca, neutruden, ko si je zadal nalogo, pri čemer je dosledno vztrajal, dokler je ni izpeljal.
K delu v prvem slovenskem specializiranem skakalnem klubu ga je leta 1970, ko so se nam Ilirijanom ob tej zamisli nekateri še cinično nasmihali, v najboljšem primeru pa so nas upornike v nekdanjem SK Enotnost blagohotno pomilovali, je Vilija pritegnil pokojni Zoran Zalokar. Skupaj sta bila stebra, ob katerih so lahko gradili zlati vek kluba Marjan in Luka Koprivšek, Stevo Janus, Zvone Borštnar ter številni drugi športni kolegi in prijatelji SSK Ilirija, starši ilirijanskih skakalcev pa tudi naši tedanji sijajni reprezentanti s Primožem Ulago in Miranom Tepešem na čelu.
Zato bo Vili Vrhunc z zlatimi črkami zapisan v zgodovino kluba, ki si je tudi z njegovo nenadomestljivo pomočjo zgradil svoje oporišče na Mostecu v osrčju Šišenskega hriba.
Oto Giacomelli