Ustanovitev Smučarskega skakalnega kluba Ilirija 24. aprila leta 1970 v prostorih tedanje Zveze za telesno kulturo Ljubljana – Šiška je bila odgovor peščice entuziastov, bivših in še aktivnih skakalcev tedanjega rodu na grozeče izumrtje skokov v Ljubljani. Na to sta opozarjala propad 70-metrske Bloudkove skakalnice na Galetovem v Šiški v drugi polovici 60-ih let in s tem povzročeni hkratni zaton Smučarskega kluba Enotnost.

Zamisel o ustanovitvi prvega specializiranega skakalnega kluba v Sloveniji, ki je svoje delo začel tako rekoč z ničle, je kmalu obrodila prve sadove. Najprej so prvo poletje v Mostecu s prostovoljnim delom zgradili malo 20-metrsko skakalnico za skakalni naraščaj in jo prekrili z ostanki plastičnega pokrivala s propadle 35-metrske naprave.

Takoj so začeli vzgajati mlade skakalce. Ustanoviteljskemu jedru so se pridružili številni nekdanji skakalci in skakalni delavci ter starši skakalnega naraščaja, vodstvo pa si je zastavilo visoke cilje, ki bi jih strnjeno lahko povzeli takole: čimprejšnja osvojitev nekdanjih položajev SK Enotnost, zatem pa prodor k vrhovom svetovnega skakanja s preseganjem dotlej doseženih vrhuncev slovenskih skakalcev.

Čez dve leti, natančneje 22. oktobra 1972, so z mednarodnim tekmovanjem v klubskem skakalnem centru v osrčju Šišenskega hriba slovesno odprli novo, 55-metrsko plastično skakalnico in tako postavili temelje za hiter prodor in postopno osvajanje vodilnih položajev v slovenskem skakalnem športu. Branko Dolhar, Janez Jurman, Marjan Prelovšek & Co so bili tedaj vzorniki ljubljanske skakalne mladeži. V začetku osemdesetih let je mladi skakalni rod na čelu s Primožem Ulago in Miranom Tepešem zares začel dosegati vrhunske rezultate v mednarodni konkurenci in potiskati dosežene meje slovenskih skakalcev vse višje in višje.

Vrhunec tega zlatega obdobja je bilo olimpijsko leto 1988, ko je Ilirijan Matjaž Debelak osvojil prvo slovensko skakalno (bronasto) olimpijsko kolajno na veliki skakalnici v Calgaryju (Kanada), nato pa je s klubskima kolegoma Primožem Ulago, Miranom Tepešem in Matjažem Zupanom iz kranjskega Triglava požel še srebrno kolajno med ekipami. Primož Ulaga, leta 1987 tudi prvi Slovenec, ki je zmagal na tekmi novoletne skakalne turneje (v Innsbrucku), je olimpijsko sezono sklenil še z dvema blestečima dosežkoma srebrno kolajno na svetovnem prvenstvu v smučarskih poletih v Oberstdorfu in bronasto v skupni razvrstitvi Svetovnega pokala, zbirko zmag v tem tekmovalnem nizu Mednarodne smučarske zveze (FIS) pa je zaokrožil na 9.

Menjava skakalnih rodov in vnovično vse večje gmotno in tehnološko zaostajanje Slovenije (in Ljubljane) za burnim razvojem smučarskih skokov v svetu, zaostrene gmotne razmere in blokiranje realizacije projekta skakalnega centra nad Podutikom (s skakalnicama K-90 in K-120 m), čeprav mu je skupščina tedanje občine Ljubljana – Šiška in Mestni svet MO Ljubljana že dala blagoslov, so v 90-tih letih, žal, zaustavili pohod ljubljanskih skakalcev k najvišjim dosežkom. Vseeno pa so Damjan Fras, Samo Gostiša, Goran Janus, Matjaž Kladnik in Blaž Vrhovnik, Jure Radelj, odkritje sezone 2000/01 Igor Medved in Jernej Damjan ter drugi z uspešnimi nastopi v svetovnem pokalu zadržali klubu visok mednarodni rating. Trenutni klubski rekorder je, od 16. 3. 2016 dalje, Matic Kramaršič, ki je kot predskakalec v Planici poletel 228 m.

Povrnitev vodilnih položajev v slovenskem vrhunskem skakanju, izgradnja poševnega dvigala v mladinskem skakalnem centru Mostec in pričakovanje, da bodo mestne oblasti v kratkem prižgale zeleno luč projektu skakalnega centra nad Podutikom, vračajo samozavest v vrste skakalnih delavcev, trenerjev in tekmovalcev SSK Ilirija. Zato se ob podpori iz javnih financ MO Ljubljana nadeja, da bo k podpori pritegnil čim več pokroviteljev. SSK Ilirija se ima upravičeno za naslednika predvojnega Športnega kluba Ilirija, v katerem se je porodila ter z Josom Gorcem in inž. Stankom Bloudkom na čelu tudi uresničila zamisel o Planici in smučarskih poletih. Slovensko glavno mesto se zato po našem mnenju ne more odpovedati niti zgodovinskim koreninam smučarskih skokov v Sloveniji niti slovesu mesta, ki se ponaša z izjemnimi dosežki svojih smučarskih skakalcev v več kot 70-letni zgodovini.

Temelje uspehom ljubljanskih skakalcev je začel postavljati predvojni rod z Bogom Šramlom na čelu, niz izjemnih dosežkov pa se nadaljuje vse od svetovnega rekorderja v poletih Jožeta Šlibarja (141 m, 1961) prek blestečega rodu iz 90-tih let s Primožem Ulago, Miranom Tepešem in Matjažem Debelakom, preko Sama Gostiše, Damjana Frasa, Gorana Janusa, Igorja Medveda in Jerneja Damjana do zdajšnjih asov, ki vnovič zbujajo utemeljene upe na uspešno prihodnost skakanja v Ljubljani. V slovensko glavno mesto se morajo zato vrniti tudi odmevne mednarodne skakalne prireditve, kakršne so Ljubljančani lahko na Bloudkovi skakalnici na Galetovem gledali v 50-ih in 60-tih letih. S skakalnim centrom nad Podutikom bi se Ljubljana pridružila Oslu, Saporu in Innsbrucku kot tretje največje skakalno mesto na svetu. SSK Ilirija se je kot dolgoletni prireditelj tekmovanj v Mostecu, Revije skokov, celinskega ter FIS pokala v Planici in tekmovanj v DPNC Kranj, ker v Ljubljani ni primernega objekta, dokazala tudi na tem področju.

Leta 1987 je SSK Ilirija prejela tudi Bloudkovo nagrado. Klub je v letu 2020 praznoval 50 let delovanja. V tem času so njegovi tekmovalci osvojili 8 olimpijskih kolajn in 4 na svetovnih članskih prvenstvih.