Z žalostjo sporočamo, da je umrl dolgoletni član našega kluba Andrej Kavčič – Kavka. V nadaljevanju objavljamo in memoriam, ki ga je zapisal Oto Giacomelli.

 

Dragi prijatelj Andrej,

najbrž nobeden od naju ni nikdar niti pomislil, da Ti bom prav jaz spregovoril ob slovesu okroglo šest desetletij za tem, ko sem kot študentski podnajemnik kakšni dve leti gostoval pri Tvoji družini v Spodnji Šiški!

Ti si tedaj šele okušal športno pot smučarskih skakalcev in če se še prav spomnim, ko sem iskal zatočišče kot študent, ki je kot nadebudni podeželan precej brezglavo slalomiral med športom in študijem, me je Tvoji družini priporočil najin skupni prijatelj Marjan Prelovšek – Majč.

Nekaj let pozneje je bil tudi Majč med tistimi, ki smo na pobudo Marjana Koprivška in mene, seveda z dejavno podporo in sodelovanjem Zorana Zalokarja, skakalca in dolgoletnega trenerja SK Enotnost, ter Albine Žorž, našim zamislim naklonjene takratne sekretarke Zveze za telesno kulturo Občine Šiška, kakor tudi s prisrčno podporo nekdanje Zveze športnih društev Ilirija spomladi leta 1970 ustanovili Smučarski skakalni klub Ilirija.

To je bil prvi specializirani skakalni klub v Sloveniji, zato so se tudi nekateri visoki smučarski funkcionarji ob tej novosti bolj ali manj prizanesljivo nasmihali. Mi smo mislili drugače, saj so nam že od prvih korakov dejavno stali ob strani nekdanji svetovni rekorder v smučarskih poletih Jože  Šlibar pa Bine Rogelj, akademski slikar in sloviti karikaturist Pavlihe z Verovškove ulice, ki so jo v Šiški menda nekdaj imenovali kar skakalna ulica.

Pridružili so se nam tudi drugi nekdanji skakalci in privrženci smučarskih skokov v Ljubljani, ki so kakor na primer Vili Vrhunc, Vlado Bras, Franc  Bajc, Stevo Janus, Miran Horvat, brata Luka in Marjan Koprivšek, Zvone Borštnar in kar številni drugi funkcionarji in sodelavci zapustili v zgodovini SSK Ilirije trajen pečat. Kot bi najbrž dejal tudi Ti, pa se je v naših vrstah znašlo tudi nekaj »špilferderberjev«, ki prav zato ne zaslužijo omembe.

Za Tvoj mladi skakalni rod, ki so ga pustili na cedilu zadnji funkcionarji nekdaj imenitnega SK Enotnost, je SSK Ilirija zaživel prepozno, da bi še lahko ujel korak z vrstniki iz drugih slovenskih klubov in mednarodno konkurenco. Bilo je prepozno zato, ker so nekateri nekdanji pomembneži v začetku 60-tih let prejšnjega stoletja zaukazali propad Bloudkove skakalnice na Galetovem in s tem povzročili tudi hiter zaton SK Enotnost.

Vendarle pa ni bilo prepozno za to, da se ne bi mladi skakalni Iliriji z več nekdanjimi sovrstniki tako rekoč že na prvih korakih pridružil tudi Ti. Po najboljših močeh si v mladem skakalnem klubu  sodeloval v različnih vlogah okroglo tri desetletja. Ni Ti bilo težko prijeti ne za lopato in kramp, ko je klub začel obnavljati in dograjevati skakalni center na Mostecu, ne za štartersko zastavico in druga opravila, ki jih je bilo treba opraviti ob številnih tekmovanjih in prireditvah za mlade v osrčju Šišenskega hriba pa tudi v Planici in drugod.

To so bili časi, ko smo bili ponosni na ljubiteljsko, ali – kot smo rekli takrat – amatersko delo v športu, ki je bilo tedaj vsaj v moralnem pogledu v nekdanji samoupravni družbi neprimerno bolj cenjeno kot je dandanes. Tudi zato je v naših glavah prevladovalo prepričanje, da v našem klubu po najboljših močeh počnemo nekaj častnega in družbeno obče koristnega.

Obenem so se med nami stkale tudi trajne prijateljske vezi, zato smo drugovali tudi družabno, se znali skupaj poveseliti pa tudi odkrito razpravljati, česa bi se še dalo podstopiti ali bolje storiti, da bi bila pot našega kluba kar najbolj uspešna.

Bloudkova nagrada, s katero so pristojni počastili dosežke in uspehe SSK Ilirija sredi 80-tih let prejšnjega stoletja, je bila sad teh prizadevanj. Tedaj so slovenski skakalci z večinskim deležem Ilirijanov, Vasje Bajca, Primoža Ulage, Mirana Tepeša in Matjaža Debelaka, že začeli vse pogosteje osvajati vrhunske uvrstitve v svetovnem pokalu, da bi na ZOI 1988 v Calgaryju v Kanadi poželi prvi jugoslovanski in s tem slovenski olimpijski kolajni v smučarskih skokih!

Bili smo ponosni, da je SSK Ilirija v enem samem desetletju na pogorišču nekdanje Enotnosti postala kažipot tudi več drugim skakalnim klubom v Sloveniji. Uspehi, ki so jih najboljši skakalci našega kluba začeli nizati na prelomu sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja in se v valovih ponavljajo vse do današnjih dni, nas je utrjevalo v prepričanju, da smo na pravi poti.

Seveda tudi zato, ker smo bili tudi kar najbolj dovzetni za znanje, ki smo ga črpali po različnih poteh tudi iz tujine. Sprva, vse do sredine 90-tih let, predvsem iz Češke, kajpak tudi z dragoceno pomočjo pokojnega, tudi našega legendarnega trenerja Zdeneka Remse.

Najbrž pa je bilo za vse to ključno nenadomestljivo načelo, ki se je uveljavilo v dejavnosti SSK Ilirija: naredi tisto, kar si obljubil in kar zmoreš, po najboljših močeh! In po tem načelu si se kot številni drugi Ilirijani, skakalci in pozneje tudi skakalke, njihovi starši in športni delavci, številni sodelavci in naši številni privrženci ravnal tudi Ti, dragi Andrej!

S tem si v mozaik dosežkov prispeval svoj obljubljeni delež in marsikdaj še veliko več. V takšnem slogu si se pogumno bojeval tudi z boleznijo in vsem drugim, kar Te je doletelo v življenju. Zdaj ko se poslavljamo od Tebe, kar nikdar ni lahko, nas preveva dober občutek, da si bil predan in dosleden član našega društva in prijatelj, ki je vedno držal dano besedo! Naj Ti bo lahka slovenska zemlja, počivaj v miru!

Dragi Nataša, Maja in Luka, spoštovani svojci!

Dovolite mi, da Vam v imenu Ilirijanov pa tudi drugih Andrejevih prijateljev izrečem iskreno sožalje. Ohranili ga bomo v trajnem spominu!