Ljubljana – V Bistrici pri Tržiču je v četrtek, 1. avgusta, v 79. letu starosti umrl Marjan Pečar, nekdanji jugoslovanski reprezentant in olimpijec v smučarskih skokih (Grenoble, 1968), je sporočila njegova družina. Mojstrančan je leta 1959 v Gstaadu v Švici kot drugi slovenski mladinec za Blejcem Božom Jemcem (1956) osvojil pokal Kongsberg. Že naslednjo zimo je na tem tedaj prestižnem tekmovanju združenja smučarskih zvez alpskih držav (OPA) na Galetovem v Ljubljani požel še zmagoslavje v članski konkurenci: na nekdaj sloviti ljubljanski (Bloudkovi) skakalnici je premagal vso skakalno elito iz alpskih držav.
Ob koncu zime 1959/60 se je izkazal z nekaj imenitnimi nastopi na poletih v Planici. Še zlasti odlično je letel prvi dan poletov, ko se je edini iz močne mednarodne konkurence uspešno kosal z olimpiskim šampionom Helmutom Recknaglom. Iz tega obdobja je tudi znamenita fotografija Svetozarja Busića (Delo), ki kaže brezhiben slog Marjana Pečarja, ki se je med drugim kot prvi Slovenec v mednarodni konkurenci uveljavil s sodobnim “ribjim” slogom z rokami zadaj ob telesu. Čeprav se je tudi naslednjo zimo izkazal z nekaj imenitnimi rezultati, zlasti na tedaj znameniti švicarski turneji, kjer pa sta ga dva padca po dveh odličnih 2. mestih spravila ob odlično uvrstitev v skupni razvrstitvi, je bila v celoti gledano sezona 1959/60 njegova najboljša v karieri.
Če je bil tedanji obetaven slovenski skakalni rod nasploh žrtev neurejenih športnih razmer pri nas in zaradi tega vse večjega zaostajanja za svetovnim vrhom po vseh prvinah športne priprave, potem to za Marjana Pečarja velja še prav posebej. Namesto da bi mu, potem ko se je izšolal za mizarja, omogočili nadaljnje usposabljanje in napredovanje v tem ali sorodnem poklicu, so mu pristojni izbrali povsem neinventivno delo v železarni. Si lahko predstavljate, da se je najbolj obetaven slovenski smučarski skakalec avgusta leta 1961, namesto da bi treniral, znašel v mladinski delovni brigadi na avtocesti “Bratstva in enotnosti” pri Kumanovu? Pa ne, da bi mu to bilo težko, saj je očitno raje šel v brigado, kot da bi v železarni prelagal železo na tehtnico in z nje! In tako je šla njegova športna pot vse prehitro navzdol.
Ne le, da so se pristojni “potrudili”, da je moral spomladi 1962 v JLA v Kolašin v Črni Gori in nato jeseni namesto v športno četo v Beograd, da bi bil na voljo reprezentanci za trening in tekmovanja. Ne, poslali so ga na desetarski kurz in tako je bil dejansko ob vso novo sezono. Ko se je končno lahko skoraj ob koncu vojaščine le udeležil poletnih skupnih priprav skakalne reprezentance, je doživel na plazu pod Prisojnikom usodno nesrečo! Ker ni imel smuči s takrat že široko uporabljanimi varnostnimi vezmi, si je pri dokaj nedolžnem padcu med vraticami komplicirano zlomil nogo!
Rehabilitacija je bila dolga, a je vse življenje čutil posledice te nesreče, njegov športni vek pa je hitro mineval. Nastop na ZOI 1968 v Grenoblu je bil bolj obliž na rane kot izpolnitev nekdaj visokih ciljev. In ker je bil zmeraj neposreden in odkrit, niti športnim funkcionarjem pogosto ni ostal dolžan in jim je dal vedeti, da so ga v veliki meri izdali. Navdušenja med njimi zato kajpak ni žel, žal pa je bilo kmalu prepozno tako zanj kot zanje.
Oto Giacomelli
Obširnejši prispevek si lahko preberete s klikom na kratek športni življenjepis Marjana Pečarja.
