»Za skoke so me navdušile predstave Jerneja Damjana, ki sem jih spremljal po televiziji. S tem športom sem se začel ukvarjati s sedmimi leti. Včasih me je strah, ko čakam na skok, a izgine, ko se spustim v smučino. Ko bom velik, si želim uspeha na svetovnem prvenstvu,« je svojo veliko ljubezen pred treningom na 20-metrski skakalnici v Mostecu opisal Nejc Ulaga iz skakalnega kluba Ilirija. Enajstletnika je v štirih letih treniranja najdlje poneslo 60 metrov.
Najbolj znani ilirijani so bili prav gotovo Primož Ulaga, Miran Tepeš in Matjaž Debelak, ki so si pred 21 leti v Calgaryju priskakali srebrno olimpijsko kolajno, Debelak pa se je pred tem ovenčal še z bronasto. Ta čas klubske vrste v A-reprezentanci zastopata Jernej Damjan in Matic Kramaršič. A se tudi za podmladek, kljub manjšemu zanimanju za ta šport v zadnjih desetih letih, v ljubljanskem klubu ni pretirano bati: »Velik potencial v mladinski vrsti kaže Luka Brnot (to sezono je prvič dosegel točke v celinskem pokalu, op. p.); ima zelo dobre morfološke in gibalne sposobnosti. Poleg njega bi omenil še Gašperja Bartola, Tima Babnika in Špelo Rogelj, zelo zagnano in pridno tekmovalko, ki ima jasno izoblikovane cilje. Pri otrocih, starih do 13 let, pa je njihovo prihodnost težko napovedovati, saj se še razvijajo,« opozarja trener Kristjan Deterding in doda, da ta skupina šteje 20 dečkov in deklic. Njegova naloga je skakalno izobraziti skupino 11 otrok, med katerimi sta dve dekleti. »Pogosto ‘nažgeta’ fante, preskočita jih. Opažam pa, da sta tudi pogumnejši,« pojasni sogovornik.»Sledila sem bratu, ki je že skakal,« se svoje odločitve, da se bo preskusila v tem moškem športu, spominja 10-letna Anita Seretinek. Najdlje je doslej skočila 28 metrov. Njen najljubši skakalec je Finec Hari Olli, čigar avtogram je dobila v Planici. Sestrinim stopinjam pa je sledil Tine Bogataj, ki je začel skakati pred dvema letoma. V tem športu ga ni ničesar strah, pravi. Ko sedi na zaletni mizi, ga tudi pred skokom težko kaj zmoti. Njegov rekord znaša 54 metrov. V svetovnem pokalu navija za Finca Mattija Hautamäkija. Magična daljava dve leti mlajšega Benjamina Podobnika je 19 metrov. Nekega dne si želi nastopiti na olimpijskih igrah …Brez pritiskov in obremenitev
Dober skakalec naj bi bil lahek; imeti mora ustrezno razmerje med telesno težo in višino, široka ramena ter boke in dolg trup, da je čim bolj ploven. Izjemno pomembna je eksplozivna moč, koordinacija, ravnotežje in gibalne oziroma motorične sposobnosti. Prav te lastnosti imajo vrhunski tekmovalci razvite do potankosti. Z mesta skočijo do treh metrov, otroci do 13 let, za katere skrbi Deterding, se odrinejo le meter manj.Vrsto treninga jim pogosto narekujejo vremenske razmere. Trikrat na teden vadijo na skakalnici, na vsakem treningu naredijo osem do deset skokov, ali v telovadnici. »Dokler imamo sneg, večino časa preživimo na skakalnici, marca ter aprila in tudi novembra, ko je vreme slabše, pa se urimo v telovadnici,« način dela predstavi trener. Njegovi tekmovalci se pomerijo na približno treh do petih tekmovanjih v zimi; to so regijske tekme in tekme državnega prvenstva. »Trudimo se, da bi otroke ob prihodu v klub kar najbolj motivirali. Po dveh letih treningov v skupini pa že izoblikujejo določene želje. Vzgajamo jih v sproščenem in veselem ozračju, ki ne temelji na strogi disciplini. Vsekakor se držimo osnovnega reda, kot je točnost prihoda na treninge … Vendar jih ne obremenjujemo s tekmovalnimi cilji prezgodaj. Pustimo jim, da jih postopno razvijajo,« način dela opiše Deterding.
Alpske smuči za začetek
V Iliriji začne otrok skakalno pot na alpskih smučeh na najmanjši, šestmetrski skakalnici v Mostecu. Prehod na skakalne smuči in zahtevnejšo napravo je odvisen od posameznikove starosti in sposobnosti. Zanj potrebuje največ mesec dni. Ko pokaže, da je sposoben več, nadaljuje na večji skakalnici. Na vsaki napravi se uri približno dve leti. Na desetmetrski skačejo ponavadi otroci, stari od šest do devet let. »Postopno prehajajo na 20- in 40-metrsko, do konca osnovne šole skačejo na 60-metrski. Nekateri so že ob koncu osnovnošolskega izobraževanja sposobni skakati na napravah, na katerih se tekmuje v svetovnem pokalu – velikosti 90 in 120 metrov,« pojasni sogovornik.
»Naučite se leteti« je geslo, s katerim klub vabi starše, naj svoje otroke usmerijo v smučarske skoke. V skakalni šoli jim omogočijo trimesečno poskusno dobo brezplačne vadbe. »Znanje smučanja je zaželeno, ni pa nujno. Skakalno opremo (smuči, kombinezon, smučarske čevlje) dobijo v klubu. Najmlajše učimo predvsem z igro. Če otrok določene vaje ne zmore, se lahko ustavi in počiva. Prilagodimo se jim. Z raznovrstnimi vadbami, kot so gimnastika, akrobatika, atletika in igre z žogo, dobijo kopico gibalnega znanja. Skoki so ravno v tem pogledu šport, ki otroka vsestransko razvija,« način dela pojasni dr. Vesna Štemberger, vodja šole, katere zgornja meja je devet let. Poudari še, da otrok ne pošiljajo na tekme, dokler sami ne izrazijo želje oziroma dokler trener ne presodi, da so primerno pripravljeni zanje. Mojca Finc
