Zelo verjetno je, da je Mirana Horvata (*22.4.1933), ko se je leta 1972 pridružil članstvu komaj dve leti starega Smučarskega skakalnega kluba Ilirija (ustanovljenega 24.4.1970), poznali le nekateri starejši člani – Zoran Zalokar, Bine Rogelj, Vladimir Bras in Vladimir Silvester, s katerimi se je kot skakalec srečeval v obdobju po osvoboditvi.
Tako kot za večino drugih fantov njegovega rodu je tudi za Mirana služenje vojaškega roka ter vstop v obdobje zrelega življenja in dela ter ustvarjanje družine pomenilo prezgoden konec ukvarjanja s to zahtevno športno zvrstjo. Pot smučarskega skakalca je sklenil na nočni tekmi v Celju marca 1952, kjer je poleg zmagovalca Janeza Polde nastopila vsa takratna slovenska elita.
K smučarskim skokom se je leta 1972 vrnil, ko sta se s skoki začela ukvarjati sinova, ki ju je v Zg. Šiški nezgrešljivo oplazil mik hitro vzpenjajočega SSK Ilirija. Z mladim rodom je iz leta v leto bolj uspešno in hitro osvajal prednje položaje v slovenskem oz. tedaj še jugoslovanskem skakalnem športu in se že začel ozirati k mednarodnim lovorikam. Starejši sin, v prometni nesreči na Češkem leta 1990 tragično umrli Blaž, je postal priljubljen trener mladih upov Ilirije, mlajši Urban je vse do poškodb uspešno napredoval v vrste mladinskih in B reprezentantov.
SSK Ilirija, naslednik nekdaj uveljavljenega SK Enotnost, je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja z velikimi koraki začel odpirati vrata mladim nadobudnežem v svet vrhunskega skakanja na smučeh. Tako je Miran ob prihodu v klub začel kot asistent trenerja Marjana Prelovška, ki se je po končani skakalni karieri sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja lotil vzgoje skakalnega naraščaja v SSK Ilirija.
Obenem se je Miran sproti usposabljal za skakalnega sodnika in kmalu postal trden člen organizacijskih vrst SSK Ilirija. Organizacija številnih tekmovanj na Mostecu (vsakoletna skakalna revija, tekmovanja za pokal Cockta itn.), pozneje pa tudi zahtevnih prireditev v Planici (za evropski, današnji celinski pokal) v sklopu Skakalne turneje treh dežel (skupaj s partnerji iz Trbiža in Beljaka) je zahtevala oblikovanje trdne in uigrane ekipe.
Nekako samoumevno je Miran kmalu postal dolgoletni sekretar SSK Ilirija (1976-1990), ki je na Mostecu že v sedemdesetih in začetku osemdesetih let ustvaril za tiste čase majhen, a zavidanja vreden skakalni center s plastičnimi skakalnicami K-8, K-15, K-20, K-35 in K-65 m. To je pomenilo, v nekaj besedah, da je Miran le kakšni dve uri po končanem delavniku v Avtomontaži začel drugi, prostovoljni šiht na Mostecu …
Kajpak je to kmalu pomenilo, da je v različnih oblikah poprijela za podobno organizacijsko delo v klubu tudi Fani, pokojna žena Mira Horvata,. Postala je dragocen člen tekmovalne pisarne na tekmovanjih. Seveda pa Miran ni smel manjkati niti na spomladanskih prostovoljnih čistilnih in drugih delovnih akcijah na Mostecu. Svoj delež je Miran v organizacijskih vrstah OK Planica prispeval tudi na velikih mednarodnih prireditvah za svetovni pokal in drugih prireditvah pod Poncami.
Miran ni bil eden tistih, dandanes v športu pogosto navzočih staršev, ki zmotno mislijo, da bodo kot vplivni klubski funkcionarji na silo pomagali svojim otrokom na poti k vrhunskim dosežkom. Veselil se je napredka vseh in vsakogar. Razdajal se je za vse, ki so v SSK Ilirija s športnimi dosežki, delom in drugimi oblikami sodelovanja prispevali svoj delež k uspešnosti najbolj nadarjenih in kluba kot celote.
Navajanje podrobnosti o delovanju Mirana Horvata v družini v tistem obdobju še redkih smučarskih skakalk in bolj številčnih skakalcev na Mostecu bi zato samo razvodenilo spoštljivo oznako za športne delavce njegovega kova in kalibra: BREZ NJIH NI ŠPORTA!
Patetika? Nikakor ne! Vsi Ilirijani, ki smo v minulih desetletjih v različnih vlogah, kot skakalci, trenerji, sodniki za skoke, vodje ekip itn., imeli priložnost spoznati odnos vodilnih lokalnih in državnih športnih in političnih osebnosti do športnih delavcev v bližnjem ali bolj oddaljenem evropskem prostoru, zelo dobro poznamo pomen teh besed, ki pri nas, žal, vse bolj izumirajo!
Ob visokem jubileju našega prijatelja in športnega tovariša se kajpak kaže vsaj za hip otresti kritičnega razmišljanja o preteklosti in sedanjosti naše priljubljene smučarske discipline. Šport krepi ne samo zdravje in ustvarja dobro počutje, zbuja tudi radostne misli in veselje do življenja. Zato našemu Miranu ob visokem jubileju zaželimo še veliko zdravja in radostnih uric v dobri športni druščini pa tudi še čim več prijetnih sprehodov v njegovem raju med Šišenskim hribom in Rožnikom!
V Ljubljani, 22. aprila 2023
Zvonimir Borštnar in Oto Giacomelli
