Nedelja zjutraj. Zoprn začetek
dneva z ljubljansko meglo … »Zamujamo. Itak! Ja, pa kaj! Že tako gremo prezgodaj,« so
bili jutranji komentarji. Končno smo vsi. Štetje gor, štetje dol. Zaradi kart.
Otrok toliko in toliko do tega in tega leta, odraslih toliko … Z voznikom
vred nas je 53. »Miško, daj gas,« je slišati iz ozadja.
Prve zaloge kratkega so bile
kmalu ob nedolžnost. Tako, za ogrevanje in zato, da hitreje mine. Bischofshofen
(po naše bi se temu majhnemu kraju reklo Bišhofshofen, nemško govoreči pa so
vrinili še nekaj črk, da so vse zakomplicirali): Parkirajo nas kakšne tri
kilometre pred skakalnico. Dež!
»Ma, saj itak ne bo tekme. Brez
veze!« Dež vendarle malo pojenja, prikaže se celo sonce. Tekma bo!
Prednost, da smo prišli precej
prej kot bi bilo treba, smo izkoristili in našli primeren prostor ob vznožju
skakalnice. Toda to prednost so kmalu izničili novi, sitni in neučakani, nemško
govoreči obiskovalci, ki so hodili po tujih nogah. Bilo je enako kot pri nas – balkansko.
Čarobne besedice, ki se jo pri nas naučijo otroci, ko spregovorijo:
»Oprostite,« (po nemško bi se reklo Entschuldigung), jim ne gre z jezika.
Turizem smo ljudje. Drugače pa so po naših merilih povsem normalni. Morda so
celo nadpovprečni, saj je bilo videti več alkoholno oparjenih kot v naši
Planici. Mi (Ilirjani), Mengšani in drugi Slovenci jim nismo kvarili povprečja.
drama. To so skoki. TO!
Nikoli ne veš kako se bo izteklo.
Uživali smo, navijali za naša in za Ahonena. Pomagalo je. Ahonen je zmagal! Naš
dragi Jajc je bil osemnajsti (v skupni razvrstitvi svetovnega pokala 12.), Kranjec nekoliko
slabši (25.). Pike so tu.
rekel, da so se Avstrijci najbrž pregriznili, ko je žirija za nekaj časa
prekinila tekmovanje. Seveda so imeli Avstrijci slabše pogoje, ampak z njimi
tudi drugi. Saj niso skakali samo Avstrijci. Prosim? Tekmovanja pa prekinjajo
tudi drugje.
To je šport, to so skoki.
Minil je dan v druženju, ki bo
ostal v spominu. Živel Jajc, živel Ahonen!