Draga Fani!
Ko se danes Tvoji prijateljice in prijatelji ter znanke in znanci poslavljamo od Tebe, se mi misli nehote vračajo domala pol stoletja nazaj, ko so se naša življenjska pota, morda naključno ali pa tudi ne, prvič prekrižala. Pogosto so se nato za krajši ali daljši čas nadaljevala v isti ali podobni smeri, včasih pa tudi razšla. Seveda govorim o Mostecu in tedaj mladostno potentnem in svežem Smučarskem skakalnem klubu Ilirija, v katerem smo se znašli ljudje z vseh vetrov, ki smo tedaj še zares verjeli, da lahko s skupnimi močmi spreminjamo svet in – če bi bilo treba – premikamo tudi gore.
Bili smo že odrasli, že kar trdno zasidrani v naš takratni svet. Povečini smo imeli vsak zase tudi že kar trdno oblikovan osebni družabni krog s tedaj praviloma trdnim zaledjem v svojem delovnem okolju. Tam, kjer smo si služili kruh, si z njim ustvarjali družine in vzgajali otroke. Vendar se mi zdi, če tisti čas primerjam z današnjim, da smo bili drug do drugega precej bolj odprti. Najbrž zato, ker smo bili pač generacija, vzgojena v ozračju, v katerem je prevladovalo prepričanje, da se naša kolektivna moč skriva v empatiji, slogi in sodelovanju.
Tisti med nami, ki so jim na Mostec, v vrste skakalnih nadobudnežev, sledili tudi otroci, so se zanje in obenem za naš klub dolga leta še posebej velikodušno razdajali. In med temi, na srečo jih je bilo v tistih športu in športnemu prostovoljstvu bolj naklonjenih časih kar precej, kajpak niso manjkali Horvatovi. Miran, ki je bil s skakanjem cepljen že kot otrok tudi sam, je bil, če rečem malo po vojaško, v prvem ešalonu: kot vaditelj najmlajših pa nato dolgoletni sekretar kluba itn. … Ali kot radi rečemo – človek za vsako nalogo, za vsako zagato, ki jo je bilo treba rešiti …
Vse drugo se je dogajalo spontano, kot je v športu običajno. Ko je postal Mostec drugi dom tudi Vajinima sinovoma Blažu in Urbanu, si tudi Ti Fani izstopila iz sence, kot radi pravimo v zdajšnjih časih, zgolj domače logistične podpore s pralnim strojem, likalnikom itn.. Resda si bila interni klubski javnosti morda manj na očeh kot moški del družinskega skakalnega klana Horvat. Prav kmalu si postala dragocen člen ekip, ki so v tekmovalni službi SSK Ilirije skrbele, da je naš klub postal zares zgleden prireditelj skakalnih tekmovanj na vseh ravneh, tudi mednarodni. Ni naključje, da so Te kot izprašano sodnico za skoke vrsto let odprtih rok vabili tudi v računsko službo tekmovalnega odbora prireditev OK Planica pod Poncami.
Tako kot vsaka generacija staršev in športnih delavcev v našem društvu je delovanje za skupne cilje spletlo tudi številna imenitna prijateljstva. Ker sem bil v tistem najbolj dejavnem obdobju Tvoje navzočnosti v SSK Ilirija zaradi novinarskega dela brez pravega urnika praviloma le zelo kampanjsko vpet v delo kluba, naj mi bo oproščeno, če bom omenil samo najožji družabni krog, katerega jedro ste v 80-letih sestavljali Zoran Zalokar, Vlasta in Zdenek Remsa, in vidva z Miranom. Seveda vedno odprt tudi za vse druge, ki s(m)o radi prihajali na Mostec postoriti to in ono – z nepogrešljivimi Marjanom Koprivškom, Marjanom Prelovškom, Vilijem Vrhuncem, Stevom Janusom in Zvonetom Borštnarjem na čelu – ter smo v različnih pisanih vlogah tako ali drugače sodelovali pri delu kluba.
Žal pa je življenje nepredvidljivo in ne plete le lepih in navdihujočih zgodb. In v Tvojo družinsko idilo je nekoč treščilo kot iz jasnega. Prav jaz sem bil tisti, kdo ve zakaj izbran tudi za srhljive naloge, prinašalec najbolj žalostne novice, ki Te je, draga Fani, žal, zadela v življenju. Ko sem tiste avgustovske nedelje leta 1990 Tvojega Mirana s pretvezo zvabil od doma in mu na štiri oči povedal, da se je Blaž smrtno ponesrečil med vrnitvijo s tekme na Češkem in ga ni več med nami, se je pretresen odzval z besedami – po spominu: »Ne! Ne! Tega Fani ne bo preživela!«
Razumel sem! Nobena bolečina ne more biti večja, kot če mati izgubi svojega sina v cvetu mladosti! In če se zdaj po tolikih letih ozrem skoraj tri desetletja nazaj, mi je v uteho, da se življenje vendarle vedno znova izkaže za močnejše od smrti, ki nam je na konec vsem usojena. S svojo življenjsko močjo, Fani, ki Ti je pomagala preživeti to nenadomestljivo izgubo, se naprej posvečati možu, Urbanovi družini z ljubljeno vnukinjo ter se povrhu pogumno bojevati z boleznijo vse do zadnjega, si osmislila ne le vse svoje življenje temveč tudi vse tisto, za kar si je Blaž prizadeval, a mu ni bilo dano dokončati.
Ljuba Fani, počivaj v miru!
Dragi Miran in Urban, snaha Maja in vnukinja Špela, spoštovani svojci!
Dovolite mi, da Vam v imenu vseh prijateljev in znancev, ki smo se zbrali ob Faninem slovesu, Izrečem iskreno sožalje!
Oto Giacomelli V Ljubljani, 14. 2. 2019
