Dragi prijatelj Luka!

Ko sem se minule dni pogovarjal z najinimi skupnimi smučarskimi in drugimi športnimi znanci in prijatelji, kaj naj Ti spregovorim ob slovesu, smo si bili enotnega mnenja: dejstva govorijo sama zase neodvisno od naših osebnih pogledov, zato so vsakršni slavospevi odveč.

Ob Tvoji družini in svojcih smo se danes ob slovesu zbrali ljudje različnih rodov, s katerimi si stkal prisrčne vezi v zelo pisanih okoliščinah. Največkrat je bil, čeprav niti naključno ne želim prezreti Tvojega zgodnjega delovnega obdobjana slovenski televiziji, prav šport – s tvojim priljubljenim tenisom vred –  poglavitni skupni motiv in prijateljsko vezivo.

Naj mi bo torej dovoljeno, da se vsaj bežno in po spominu sprehodim prek nekaterih danosti in mejnikov na Tvoji življenjski poti. Pri tem se opiram tako na tiste, ki so Ti bili – v delavski družini s petimi otroki in koreninami staršev iz Moravč – položeni v zibelko, pa tudi na druge, ki so nasploh pomembno oblikovali mladost najinega letnika 1942. In seveda tudi tistih malo starejših ali mlajših od naju.

Ni skrivnost, da sem večji del vsega, kar bom povedal, doživljal predvsem prek dolgih let športnega in siceršnjega prijateljevanja s Tvojim, žal, tudi prezgodaj pokojnim bratom Marjanom, s katerim sva se v drugi polovici 50-tih let prejšnjega stoletja spoznala v tedanji jugoslovanski mladinski skakalni reprezentanci.  

Kot podeželan sem tedaj spoznaval, da ste ljubljanski delavski otroci v tistem obdobju po osvoboditvi šport vsrkavali vase sicer enako navdušeno kot mladi drugod po Sloveniji, vendar ste ga v mestih osvajali v bistveno bolj pisani podobi ter prek meja in utvar tedanje sicer žlahtne podeželske telovadne tradicije.

Prednost nas iz goratih gorenjskih krajev je bilo le zgodnejše osvajanje smučarskih spretnosti med tedaj praviloma dolgimi zimami. Smučanju smo se lahko posvečali domala neomejeno s skorajda fanatično zagnanostjo prav zato, ker nas je skoraj edino spontano osvobajalo tradicionalne ujetosti v toga telovadna pravila.

O tem sem večkrat razmišljal. Zdi se mi, da so Ti smučarski skoki prav zaradi Tvojega takratnega pomanjkljivega obvladanja smučanja postali nekakšen neizpolnjen sen. Zato si o njih sanjal, kot si mi pripovedoval pozneje, celo med vojaščino. Tudi v dneh, ki si jih po potresu leta 1963 v vojaški suknji prebil v porušenem Skopju.

S tem si si resda krajšal enoličnost vojaščine, a si obenem tudi negoval željo, da bi se po vrnitvi domov še enkrat, pa čeprav povsem ljubiteljsko in sam s sabo ter zaradi sebe preizkusil na skakalnicah.

Za zares vrhunsko športno dejanje v skokih je bilo tedaj zaradi vseh omenjenih zamud kajpak že prepozno. Vendarle pa je moč volje zaradi neizpolnjenih želja premagala resničnost: zadnje obdobje tvojega aktivnega ukvarjanja s skakanjem na smučeh je minilo na najvišji osebni tehnični ravni in zato v spokojnem osebnem zadovoljstvu.

Še živo se spominjam teh Tvojih osebnih skakalnih vrhuncev v nekdaj skakalno izjemno živahni Črni na Koroškem. Prepričan sem, da si prav tedaj nezavedno postavil temelje poznejši izvrstni karieri trenerja smučarskih skakalcev.

Najprej pa je bila po opravljenem vojaškem roku seveda na vrsti služba in družina, ki sta jo ustvarila s Tvojo drago Meto ter jo s hčerko Natašo in sinom Boštjanom zaokrožila v harmoničen kvartet. Na srečo v tem obdobju, kar zadeva skakanje na smučeh in poznejšo trenersko pot, nisi ničesar zamudil.

Smučarski skoki v Ljubljani so v drugi polovici 60-tih let s propadom Bloudkove skakalnice na Galetovem in postopnim sistematičnim sesuvanjem nekdaj imenitnega SK Enotnost po umiku predsednika Maksa Završnika in njegove »desne nordijske roke«, gospoda Boga Šramla, skoraj izginili s športnega zemljevida slovenskega glavnega mesta!

Nezaslišano za vse, ki poznajo zgodovino smučarskih skokov na Slovenskem in njene ljubljanjske pionirje od Josa Gorca do inž. Stanka Bloudka!

Na srečo je tik pred zdajci sledil zasuk: peščica preostalih skakalcev in skakalnih delavcev Enotnosti, med najbolj zagnanimi je bil prav Tvoj brat Marjan, se je spomladi leta 1970 lotila tveganega poizkusa. Proti volji tedanjega vodstva Enotnosti in mestne športne politike se je odločila za samostojno pot in ustanovila SSK Ilirija.

Prvi specializiran skakalni klub na Slovenskem je v svoje vrste pritegnil prav vse, ki jim je bilo v Ljubljani tedaj še mar za smučarske skoke. Bilo bi res nenavadno, če se na začetku nove poti ne bi med njimi, sprva kot povsem ljubiteljski trener mladih upov, znašel tudi Ti.

Ker si se v mladosti na srečo ukvarjal domala z vsemi športnimi zvrstmi, ki so bile tedaj v Ljubljani dosegljive otroku iz železničarske družine, od gimnastike, plavanja in skokov v vodo, namiznega tenisa in smučarskih skokov do nogometa, si si na ta način pridobil izjemen občutek za opazovanje in vrednotenje tehnike skakanja na smučeh. To je postalo in ostalo – poleg prakse in trenerskega usposabljanja – Tvoje najmočnejše strokovno orodje v okroglo treh desetletjih poklicnega trenerskega dela.

V drobni publikaciji ob slovesnem odprtju 50-metrske skakalnice na Mostecu jeseni leta 1972, iz katere še zdaj kar bruhata navdušenje in samozavest tedanjega klubskega članstva in vodstva SSK Ilirija po prvih obetavnih uspehih mladih skakalcev v domači konkurenci, o delu z mladimi nadobudneži nisi naključno zapisal naslednjih besed:

»V prihodnjih sezonah si bo naš klub prizadeval privabiti v svoje vrste še več mladih ter jih s svojim že ustaljenim slogom dela vzgojiti v dobre športnike in vrhunske tekmovalce. Da bi jim olajšali to pot, bomo zgradili še malo plastično skakalnico za vse tiste, ki bi se radi že med prvimi poskusi otresli bojazni pred neznanim in si postopoma z vztrajnim treningom zagotovili mesto med našimi uspešnimi športniki.«

Dosledna usmeritev k zgodnjemu odkrivanju talentov in vzgoji nadarjenih v vrhunske skakalce je dolgoročno preprosto morala obroditi sadove. Toliko bolj, ker so se po ustanovitvi telesnokulturnih skupnosti razmere v slovenskem športu v drugi polovici 70-tih let začele močno izboljševati.

Druga ugodna okoliščina je bila, da so nam prijateljske vezi s takratnim jugoslovanskih zveznim trenerjem Zdenekom Remso, ustvarjalcem zlatega rodu skakalcev nekdanje Češkoslovaške s planiškim junakom Jiřijem Raško na čelu, utrle pot do dragocenih strokovnih informacij, ki nam jih je radodarno razkrival in nas za nameček povezal s svojimi prijatelji, češkimi specialisti za biomehaniko in športno pripravo.

To znanje smo nesebično delili z drugimi prek usposabljanja slovenskih vaditeljev in trenerjev za skoke, ki ga je tedaj zasnovala in izvajala za vso skakalno Slovenijo kar Ilirija sama. Vseeno pa se med tedanjim strmim vzponom skakalcev SSK Ilirija v državni vrh na prelomu 70-tih in 80-tih let ni bilo mogoče povsem izogniti ljubosumju in občasnim nizkim udarcem nekaterih tekmecev.

Eden od takih zapletov je po Planici 1980 prerasel v konflikt, ki sta ga tudi nad Teboj z enoletnim disciplinskim ukrepom sankcionirali SZS oz. SZJ. Šlo je za bedno demonstracijo moči nad manjšino, ki si je upala javno dvigniti glas proti avtoritarnemu vodstvu.

Dolgotrajna kriza slovenskega skakalnega športa po daleč prezgodnji vrnitvi Zdeneka Remse na Češko po sezoni 1972/73 pa je opravila svoje. Ko je udarno jedro mladega rodu skakalcev Ilirije – Primož Ulaga, Miran Tepeš,Vasja Bajc in drugi – v začetku 80-tih let začelo osvajati vodilna mesta v domači članski konkurenci in žeti prve odmevne rezultate tudi v svetovnem pokalu, ni bilo več nobenega dvoma: po popolnem polomu našega zastopstva na SP 1982 v Oslu si brez Luke Koprivška trenerskega štaba jugoslovanske skakalne reprezentance ni bilo več mogoče predstavljati.

V različnih in med seboj dopolnjujočih se vlogah – od asistenta glavnega trenerja in glavnega trenerja reprezentance A do trenerja mlade skakalne selekcije SZS pa tudi v drugih vlogah –si botroval in prispeval zajeten delež k najbolj odmevnim dosežkom slovenskih skakalcev v 80-tih in 90-tih letih minulega stoletja na nordijskih SP, SP v poletih ter zimskih OI.

Seveda to niso bili samo časi nenehnega vzpona temveč tudi obdobja občasnih zdrsov in kriz. Niz 9 zmag Primoža Ulage v svetovnem pokalu z njegovim odmevnim prvim slovenskim zmagoslavjem na tekmi novoletne turneje v Innsbrucku 1987, imeniten ekipni nastop na poletih za SP 1985 v Planici s šesto uvrščenim Miranom Tepešem na čelu in odlično 4. mesto Matjaža Zupana na nordijskem SP 1987 v Oberstdorfu so bili dosežki, ki so slovenske skakalce uvrstili med potencialne svetovne velesile v tej smučarski disciplini.

Ni naključje, pa čeprav ni bilo nujno samoumevno, sta temu svežnju odličnih dosežkov sledili prvi olimpijski kolajni v Calgaryju 1988: bronasta Matjaža Debelaka na veliki skakalnici in nič manj blesteča srebrna med ekipami v postavi s četverico prej omenjenih reprezentantov.

Srebrna kolajna Ulage na poletih za SP 1988 v poletih v Oberstdorfu in takoj za tem njegovo dvojno zmagoslavje na finalu v Planici, s katerim je za povrh osvojil bronasto lovoriko v skupnem seštevku svetovnega pokala, so zaokrožili največje dosežke skakalnega rodu, ki je meje slovenskih dosežkov v osemdesetih letih potisnil na zares zavidljivo raven.

S tem so bili postavljeni temelji in zgledi naslednikom ter njihovemu strokovnemu vodstvu, v katerem praviloma ni manjkal niti Luka Koprivšek. V 90-tih letih so se z višjih izhodišč slovenski skakalci še bolj samozavestno soočali s svetovno konkurenco.

Zato Ti je bilo dano, da si se s trenerskimi kolegi in vodstvom slovenske skakalne reprezentance lahko veselil tako prvega slovenskega naslova svetovnega prvaka na veliki skakalnici, ki ga je v Val di Fiemme leta 1991 požel Franci Petek, nato pa še številnih zmag in dveh nepozabnih kristalnih globusov Primoža Peterke v svetovnem pokalu ter njegovega zgodovinskega zmagoslavja na novoletni turneji štirih skakalnic 6. januarja 1997.

Kdo ne bi bil ponosen na te imenitne dosežke in mejnike slovenskega skakalnega športa, ki si jih pomagal postaviti!?

Za štiri ustvarjalna desetletja, ki si jih kot trener aktivno preživel v smučarskih skokih, je kajpak zaslužna tudi Tvoja družina, ki Ti je – čeprav Te je morala pogosto pogrešati – vseskozi stala ob strani.

Tako kot ves čas, ko si se s pravim športnim pogumom bojeval z boleznijo in, žal, z njo prezgodaj izgubil zadnji boj.

Dragi prijatelj, počivaj v miru!

Draga Meta, Nataša in Boštjan, spoštovani svojci!

Dovolite mi, da Vam v imenu številnih Lukovih športnih in drugih prijateljev izrečem iskreno sožalje! Naj Vam bo v uteho, da je Luka v življenju vedno dal vse od sebe!

 

(Oto Giacomelli, upokojeni športni novinar in eden izmed ustanoviteljev SSK Ilirija, na slovesu od Ludvika Koprivška – Luke, ljubljanske Žale, 6. novembra 2018)

 

Z neizmerno žalostjo in strtim srcem vam sporčamo, da je umrl Luka Koprivšek. V nadaljevanju objavljamo zapisa g. Ota Giacomellija in g. Primoža Ulage.

Umrl je Luka Koprivšek

Ljubljana – Minulo nedeljo, 28. oktobra, je v slovenskem glavnem mestu v 77. letu umrl Ludvik Koprivšek – Luka, v 70-tih letih prejšnjega stoletja prvi poklicni trener SSK Ilirija. Prav z  mladimi skakalci, ki jih je vzgojil v Iliriji na čelu s Primožem Ulago, Miranom Tepešem, Vasjo Bajcem, Matjažem Debelakom in drugimi ter Matjažem Zupanom iz kranjskega SK Triglav se je pozneje proslavil najprej kot asistent glavnega trenerja in za tem tudi kot zvezni trener.

Omenjeni skakalni rod je v osemdesetih letih začel postavljati nove mejnike z imenitnimi dosežki na tekmah svetovnega pokala in je zadnjem obdobju naše nekdanje skupne države leta 1988 požel tudi prve kolajne na ZOI 1988 (bronasta lovorika M. Debelaka na veliki skakalnici in srebrno med ekipami) ter SP 1988 v smučarskih poletih v Oberstdorfu (Nemčija, 2. P. Ulaga).

Luka, tudi po poklicnem stažu nesporni starosta slovenskih skakalnih trenerjev, je v poklicu, v katerega ga je kot nekdanjega odličnega skakalca v vodo in ljubiteljskega skakalca na smučeh pripeljala raziskovalna radovednost, v različnih vlogah vztrajal tako rekoč do zadnjega, dokler ga s skakalnic pred nekaj leti, že kot upokojenca, ni pregnala zahrbtna bolezen.

Luka se je v mladosti ukvarjal z vsemi športnimi zvrstmi, ki so bile tedaj dosegljive otroku iz železničarske družine s petimi otroki. Poleg gimnastike, plavanja in skokov v vodo, namiznega tenisa in smučarskih skokov mu ni bil tuj niti nogomet niti druge športne igre. V zrelih letih je postal strasten igralec tenisa, ki je postal njegovo najbolj priljubljeno razvedrilo.

Ni dvoma o tem, da si je prav na ta način pridobil in ohranjal izjemen občutek za opazovanje in vrednotenje tehnike skakanja na smučeh, njegovega najmočnejšega trenerskega orodja, ki ga je odlikovalo in nedvomno tudi postavilo v ospredje trenerjev te smučarske discipline pri nas.

O. G.

 

 

Luka je bil moj trener od prvega dne, ko sem pri 10 letih (mislim da je bilo 1972) prvič prišel na trening v Mostec. Naučil me je osnovnih prvin tega športa, z malimi prekinitvami me je treniral praktično vso mojo kariero. Skupaj smo “prehodili” vse vzpone in padce ki so v športu sestavni del. Osvojili prve zmage, medalje! Spominjam se kako nas je kar nekaj let v poletnem času učil skokov v vodo na kopališču Ilirija, v mladosti je bil državni prvak v skokih v vodo. Da ne pozabim na najine tenis partije v prostem času pri Ruskem carju ali v Tivoliju, dobro je igral in me največkrat tudi premagal. Ostala sva v stikih vse do danes, ko je bil bolan in sva se le redko videla.

Luka še enkrat hvala ti za vse, počivaj v miru.

Primož